ABONMA BORŠTNIK – ZID, JEZERO

V vsaki od desetih epizod serije Abonma Borštnik v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 53. Festivala Borštnikovo srečanje. Zid, jezero spremljajo: Nika Bezeljak, režiserka, Alenka Cilenšek, igralka in gledalka, Eva Nina Lampič, režiserka, in Nika Švab, dramaturginja.

Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec

Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio

Sočasno predvajanje: Radio MARŠ

Medijska podpora: Radio Študent

 

Dušan Jovanović: Zid, jezero

SNG Drama Ljubljana

Režiser: Miloš Lolić

Dramaturginja: Darja Dominkuš

Scenografinja: Jasmina Holbus

Kostumografinja: Sara Smrajc Žnidarčič

Lektorica: Tatjana Stanič

Oblikovanje luči: Aleš Vrhovec

Igrajo: Polona Juh, Saša Mihelčič, Branko Šturbej, Saša Tabaković

 

Jovanovićeva “celovečerna enodejanka”, prvič uprizorjena v Drami leta 1989, je nenavadno, silovito besedilo na meji več žanrov, ki gledalca dobesedno posrka v svet svojih skrivnosti. Dogajanje je postavljeno v dnevno sobo, ki sta jo zakonca Rudi in Lidija že davno pregradila z zidom, zdaj pa vsak svojemu obiskovalcu pripovedujeta o dramatičnih dogodkih izpred štirinajstih let, ki so usodno zarezali v njuno življenje in ga za vselej spremenili. Pred štirinajstimi leti je namreč zgorela sosednja vila, v kateri je s svojo družino živel boemski slikar s precej nekonvencionalnim pojmovanjem svobodne ljubezni in odprtega zakona. Požar je povezan z zločinom, celo umorom otrok, dogodki niso bili nikoli povsem pojasnjeni. Zakonca, ki sta bila samo pasivni priči dramatičnemu dogajanju v soseščini, pa sta se zapletla v vrtinec strasti, ljubosumja, zamer in novih spoznanj, ki je oba pripeljal v svojevrstno norost. Rudi in Lidija po svoje interpretirata pretekle dogodke, “različnost” njunih pogledov pogosto učinkuje naravnost komično. Gledalci namreč spremljamo paralelno pripoved skozi dvojno optiko.

ABONMA BORŠTNIK – VISOŠKA KRONIKA

V vsaki od desetih epizod serije Abonma Borštnik v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 53. Festivala Borštnikovo srečanje. Visoško kroniko spremljajo: Nika Bezeljak, režiserka, Zala Dobovšek, selektorica 53. Festivala Borštnikovo srečanje, Eva Nina Lampič, režiserka, Minca Lorenci, igralka, in Maša Pfeifer, komparativistka.

Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec
Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio
Sočasno predvajanje: Radio MARŠ
Medijska podpora: Radio Študent

Visoška kronika
Po romanu Ivana Tavčarja, avtorji priredbe so ustvarjalci uprizoritve
SND Drama Ljubljana
Režiser: Jernej Lorenci
Dramaturg: Matic Starina
Scenografija: Branko Hojnik
Kostumografija: Belinda Radulović
Skladatelj: Branko Rožman
Oblikovalec luči: Pascal Mérat
Lektorica: Tatjana Stanič
Asistenta režiserja: Mirjana Medojević, August Braatz
Igrajo: Tamara Avguštin, Nina Ivanišin, Klemen Janežič, Aljaž Jovanović, Janez Škof

Zgodovinski roman, objavljen leta 1919 kot podlistek v Ljubljanskem zvonu in leta 1921 v prvi knjižni izdaji, velja kljub nedokončanosti (Tavčarja je prehitela smrt) za eno najboljših del v slovenski književnosti. Čeprav je dogajanje postavljeno v 17. stoletje, so bile zgodovinske teme – tridesetletna vojna, preganjanje čarovnic, preganjanje protestantov – po véliki vojni bralstvu blizu in vsako novo obdobje odkriva v pripovedi svoje probleme. Starinski slog kronike prinaša sočen, razgiban jezik, v katerem se pisateljeva domišljija in čustvo družita z močno ironijo in realističnim opazovanjem življenja, vsebinsko pa namenja Tavčar poleg boja proti klerikalizmu in družbeni zaostalosti veliko pozornosti domoljubju in ljubezni do zemlje: z izbiro kmečke snovi, opisovanjem lepote domačih krajev in jasnimi protinemškimi stališči. Kako aktualno nas nagovarja kronika davnih časov še stoletje pozneje – z gledališkega odra?

ABONMA BORŠTNIK – ODILO. ZATEMNITEV. ORATORIJ.

Abonma Borštnik je serija desetih epizod in del vso sezono trajajočega projekta Abonma. V vsaki od desetih epizod serije Abonma Borštnik v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 53. Festivala Borštnikovo srečanje. Odila. Zatemnitev. Oratorij. spremljajo: Miha Bezeljak, igralec in gledalec, Zala Dobovšek, selektorica 53. Festivala Borštnikovo srečanje, Eva Nina Lampič, režiserka, in Nika Švab, dramaturginja.

Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec

Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio

Sočasno predvajanje: Radio MARŠ

Medijska podpora: Radio Študent

 

Peter Mlakar, Dragan Živadinov:

Odilo. Zatemnitev. Oratorij.

Slovensko mladinsko gledališče v koprodukciji s Centrom urbane kulture Kino Šiška

Režija: Dragan Živadinov

Introvizija: Janez Pipan

Dramaturgija: Dario Serval

Koreografa: Marko Mlačnik, Ivan Peternelj

Oblikovalec digitalnih konstrukcij: Borut Balant

Animator digitalnih konstrukcij: Gregor Balog

Lektorica: Mateja Dermelj

Oblikovalec svetlobe: David Cveblar

Oblikovalec zvoka: Jure Vlahovič

Oblikovalka maske: Nathalie Horvat

Asistent režiserja: Anže Rogelja

Asistentka produkcije: Jera Topolovec

Vodja predstave: Liam Hlede

Zasedba: oktet Filozofske fakultete (Žan Augustinčič, David Farčnik, Blaž Fideršek, Matej Kurinčič, Miha Mihaljčič, Juš Šoltes, umetniška vodja dr. Tjaša Ribizel), formacija (Gašper Šenica), zastavonoše (Luka Bokšan, Darjan Anej Fras, Benjamin Jeram, Aljaž Mamič Lebar, Blaž Novak), bobnar (Jan Kmet), Žiga Mlakar, Pino Zupančič, Romana Šalehar, Ivan Rupnik, Robert Prebil, Ivan Peternelj, Maruša Oblak, Uroš Maček, Željko Hrs, Jure Heningman, Ivan Godnič, Sara Dirnbek, Damjana Černe, Primož Bezjak

Gledališka predstava Odilo. Zatemnitev. Oratorij. je premiero doživela v negotovosti pred morebitnim izbruhom novega svetovnega spopada. Geostrateški in geopolitični interesi, vzponi nacionalizmov in rasizmov. Novice so srhljivo podobne tistim, ki so jim bili priča naši predniki pred drugo svetovno vojno in med njo.

Odilo Globočnik je senčna podoba slovenske zgodovine. Je tisti Slovenec, ki je v hierarhiji nemškega nacističnega sistema zasedel najvišje položaje. Tisti Slovenec, ki je nagovarjal množico na enem od razvpitih nürnberških nacističnih shodov. Tisti Slovenec, ki je uresničeval operacijo Reinhard in bil odgovoren za smrt milijonov. Tisti Slovenec, ki je izumil uničevalno koncentracijsko taborišče. Tisti Slovenec, ki je upravljal koncentracijsko taborišče Rižarna.

Za projekt so tako ključni jasno protinacistično stališče in ubijanje Globočnikovega imena ter preprečitev vstajenja njegovih dejanj. Uprizoritev se metodološko odreka razumevanju njegovih dejanj in nacionalsocializma kot nečesa normalnega. Še več, z obredom ubijanja imena hoče enkrat za vselej opraviti tako z Odilom Globočnikom kakor tudi z nacizmom in fašizmom ter onemogočiti njuno vrnitev in vnovični vzpon. Predstava znotraj okvira obreda ubijanja imena uprizarja zavest o poosebljenem zlu in se odpoveduje vstopu v gledališki identifikacijski model. Nacionalsocializem je največji realizem v zgodovini človeštva!

ABONMA BORŠTNIK – HEROJ 2.0 – PREDSTAVA VSEH PREDSTAV

V vsaki od desetih epizod serije Abonma Borštnik v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 53. Festivala Borštnikovo srečanje.  Heroja 2.0 – Predstavo vseh predstav spremljajo: Nika Bezeljak, režiserka, Samo Granda, kardiolog in gledalec, Barbara Kukovec, igralka in gledalka, Andrej Magdič, arheolog in gledalec, Martina Magdič, producentka in gledalka, in Neža Vodopivec, antropologinja in gledalka.

Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec

Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio

Sočasno predvajanje: Radio MARŠ

Medijska podpora: Radio Študent

 

HEROJ 2.0 – PREDSTAVA VSEH PREDSTAV

Avtorja in nastopajoča: Uroš Kaurin, Vito Weis

Dramaturgija: Katarina Stegnar

Avtor videa: Boris Bezić

Fotografinja: Nada Žgank

Če ne misliš, da si najboljši igralec, nehaj igrati. Če ne misliš, da delaš najboljšo predstavo, je ne delaj. Če misliš, da razpisa ne boš dobil, ga ne piši. Heroj 2.0 govori točno o tem. Ne gre za vprašanje vere, ampak za popolno in slepo prepričanje, da Heroj 2.0 JE predstava vseh predstav.

Vse, kar imata, vse, kar jima preostane na poti do triumfa, sta onadva, z ramo ob rami. Praznina, luč in dva igralca. Heroja. Oba sta glavna junaka. Oba se borita za svoje mesto pred publiko, izbira sredstev ni vprašanje. Brezkompromisno, preko vseh ovir do vrhunske stvaritve, mojstrovine, remek dela.

Glavna tema predstave je ambicija. O njej govori skozi problematiziranje gledališča: kako ga delamo, kako ga gledamo, kako ga izvajamo. Metagledališkost je iskrena in vključujoča. Dva izvajalca, ki delata vse sama. Njun pristen in duhovit ‘modus operandi’ postane njun gledališki ‘modus vivendi’.

ABONMA BORŠTNIK – SEN KRESNE NOČI

V vsaki od desetih epizod serije Abonma Borštnik v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 53. Festivala Borštnikovo srečanje.
Sen kresne noči spremljajo: Lina Akif, študentka igre, Zala Dobovšek, selektorica 53. Festivala Borštnikovo srečanje, Eva Nina Lampič, režiserka, in Nika Švab, dramaturginja.

Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec
Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio
Sočasno predvajanje: Radio MARŠ
Medijska podpora: Radio Študent
Produkcija: Moment, GT22

SEN KRESNE NOČI
Avtorski projekt po Snu kresne noči Williama Shakespearja
Mestno gledališče ljubljansko
Režiser: Jernej Lorenci
Dramaturgija: Matic Starina
Scenografija: Branko Hojnik
Kostumografija: Belinda Radulović
Avtor glasbe: Branko Rožman
Svetovalec za gib in asistent režiserja: Gregor Luštek
Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak
Lektorica: Maja Cerar
Asistent režiserja (študijsko): Daniel Day Škufca
Asistentka dramaturga (študijsko): Nina Kuclar Stiković
Igrajo: Jette Ostan Vejrup, Jana Zupančič, Ajda Smrekar, Matej Puc, Primož Pirnat, Robert Korošec k. g.

Pravljična komedija Sen kresne noči spada v zgodnje obdobje Shakespearovega ustvarjanja, v fazo “eksperimentalnih” in “romantičnih” komedij, kot sta tudi Dva gospoda iz Verone in Ljubezni trud zaman. Samo na videz preprosta, komično zasnovana ljubezenska drama omogoča najrazličnejše interpretacije, zato vsaka nova postavitev vzbuja velika pričakovanja. Na tehtnici so sanje in resničnost, burna čustva in hladni razum, nežna ljubezen in prvinski nagoni … Igra se dogaja v atenskem gozdu v času praznovanj pred poroko kneza Tezeja in Hipolite. V nasprotju s strogimi in urejenimi Atenami je gozd, po katerem tavajo štirje atenski zaljubljenci, v rokah pravljičnih bitij, ki uravnavajo dogajanje, kakor se jim zahoče. Sami živijo zelo razbrzdano, njihovi prepiri in medsebojna obračunavanja so siloviti in brezkompromisni. V tem divjem okolju in ob pomoči čarovnij se dogaja vse mogoče. Ljubimcem iz Sna kresne noči se v spanju zgodi nekaj, na kar si pri belem dnevu ne bi upali niti pomisliti. Njihova erotika udari z vso silo na plan, junaki so nenadoma obsedeni od poželenja in strasti. Vendar ostajamo pri komediji – pomlad je tista, ki razvnema človekova čustva in jih žene v razposajenost. Sanje so bile resda moreče, a zmagata optimizem in vera v življenje.

ABONMA BORŠTNIK – GILGALOVANJE

V vsaki od desetih epizod serije Abonma Borštnik v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 53. Festivala Borštnikovo srečanje.
Gilgalovanje spremljajo: Lina Akif, študentka igre, Nika Bezeljak, režiserka, Zala Dobovšek, selektorica 53. Festivala Borštnikovo srečanje, Eva Nina Lampič, režiserka, Minca Lorenci, igralka, in Timotej Novaković, študent igre.

Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec
Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio
Sočasno predvajanje: Radio MARŠ
Medijska podpora: Radio Študent

Gilgalovanje
po motivih Epa o Gilgamešu
Režija: Tjaša Črnigoj
Prevajalca: Mirko Avsenak, Andrew George
Kostumografinja: Tijana Todorović
Oblikovalec zvoka in glasbe: Aleš Zorec
Tehnični vodja: Grega Mohorčič
Izvršna producentka: Anja Pirnat
Produkcija: Gledališče Glej
Igrata: Rok Kravanja, Andraž Jug

Ep o Gilgamešu je nasta(ja)l v drugem tisočletju pred našim štetjem v Mezopotamiji. Prva znana različica epa naj bi nastala kot nekakšen slavospev Gilgamešu, junaškemu vladarju, ki se z vojaškim bojnim pohodom ter iskanjem telesne nesmrtnosti postavlja po robu bogovom in smrti; usodi, ki so jo bogovi namenili ljudem. Toda Ep o Gilgamešu se je skozi čas spreminjal in razvijal. Temu naj bi botrovali preobrati v družbi in spremenjen odnos ljudi do bogov. Tako je bila v kasnejši različici, ki danes velja za standardno, Gilgameševa zgodba postavljena v popolnoma nov kontekst z drugačnimi poudarki. Postavljena je bila v pripovedni okvir nekakšne avtobiografije v tretji osebi, ki ji je bila med drugim dodana tudi Gilgameševa smrt. Zdi se, da standardna različica pravzaprav govori o Gilgameševem umiranju in da se poglablja v vprašanja o strahu pred smrtjo ter tudi o tem, kaj je tisto, kar v življenju resnično šteje, takrat ko zremo smrti v obraz. Vprašanja, s katerimi se lahko poistoveti vsak človek. – Obenem pa Ep o Gilgamešu verjetno prav zaradi vijugaste poti svojega nastanka mestoma še vedno ohranja duh nekakšne hvalnice junaškemu vladarju! V samem telesu besedila je torej zapisana nekakšna razcepljenost med gilgameševsko junaško upornostjo proti smrti in njegovim človeškim soočanjem s smrtjo! Zdi se, da Ep o Gilgamešu na nek način upoveduje Gilgameševe junaške maske ravno zato, da bi jih lahko “razkrinkal”. Tako besedilo (p)ostaja nekakšen poligon junaških mask, ki jih Gilgameš navleče nase, jih je nato prisiljen sneti in za njimi tudi joče – zato da bi lahko na koncu sprejel svojo smrt(nost) in postal (zgolj) človek med ljudmi. Gilgalovanje je dogodek; nekakšen objokovalski ritual; obredno naricanje in žalovanje za gilgameševskimi junaškimi maskami. Dva performerja, dva igralca, dva posameznika eden za drugega, eden v podporo drugemu in tudi eden na račun drugega uprizarjata svoje lastne gilgameševske maske; da bi se v svoji upornosti utrudile in bi jih lahko pokopala ter za njimi odžalovala. V imenu zrenja smrti v obraz. Skozi epsko pesem pa do svoje lastne kože; skozi smeh pa do krikov ranjenih živali; skozi lastno telo pa do stika s telesnostjo drugega. Gilgalovanje je ples s smrtjo!

ABONMA BORŠTNIK: NAŠ RAZRED

V vsaki od desetih epizod serije Abonma Borštnik v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 53. Festivala Borštnikovo srečanje. Naš razred spremljajo: Lina Akif, študentka igre, Nika Bezeljak, režiserka, Zala Dobovšek, selektorica 53. Festivala Borštnikovo srečanje, Minca Lorenci, igralka, Timotej Novaković, študent igre, in Nika Švab, dramaturginja.

 

Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec

Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio

Sočasno predvajanje: Radio MARŠ

Medijska podpora: Radio Študent

 

Tadeusz Slobodzianek: Naš razred

Prešernovo gledališče Kranj v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj in Mini teatrom

Prevajalka: Darja Dominkuš

Režiserka: Nina Rajić Kranjac

Dramaturginja: Marinka Poštrak

Scenografka: Urška Vidic

Kostumograf: Andrej Vrhovnik

Skladatelj in korepetitor: Branko Rožman

Koreografka: Tanja Zgonc

Lektorici: Barbara Rogelj, Andreja Androjna Menciger

Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel

Oblikovalec maske: Matej Pajntar

Igrajo: Darja Reichman, Vesna Pernačič, Vesna Jevnikar, Miha Rodman, Blaž Setnikar, Nejc Cijan Garlatti k. g., Benjamin Krnetić k. g., Peter Musevski, Aljoša Ternovšek, Borut Veselko

 

Naš razred je šokantna pripoved o zapletenih poljsko-judovskih odnosih v dvajsetem stoletju, o kolektivni krivdi, o resnici, ki je očitno nihče ne potrebuje, in o zgodovini, ki ji ne moremo soditi, je spremeniti ali celo pojasniti. Zgodba temelji na resničnem dogodku, ki se je zgodil na Poljskem med drugo svetovno vojno, ko so v majhnem poljskem mestu Jedwabne na krut način ubili po nekaterih navedbah 300, po drugih pa 1600 Judov. Dolgo prikrivana resnica o tem dogodku – da so pomor dejansko izvršili njihovi poljski someščani, in ne nacisti – je prišla na dan šele pred nekaj leti, saj so po vojni ta grozljivi pomor seveda zamolčali, preživeli pa so – tako rablji kot žrtve – morali sobivati še naprej, z vsemi osebnimi ranami, krivdo in maščevanji. Avtor te virtuozno napisane drame skorajda dokumentarno sledi usodam desetih učencev nekega povsem običajnega šolskega razreda, da skozi zapleten preplet usod prikaže grozovite posledice tako stalinistične kot nacistične ideološke indoktrinacije. Ti sta med ljudmi povzročili popoln razkol in sovraštvo in jih obremenili s kolektivno krivdo ter njenimi posledicami, ki ljudi določajo in zaznamujejo še danes. Ali kot pravi Wladek, eden izmed preživelih te neizmerno žalostne in hkrati poučne zgodbe: “Zmeraj sem verjel, da bo resnica na koncu zmagala.”

 

ABONMA BORŠTNIK: 6

V vsaki od desetih epizod serije Abonma Borštnik v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 53. Festivala Borštnikovo srečanje.

6 spremljajo: Nika Bezeljak, režiserka, Zala Dobovšek, selektorica 53. Festivala Borštnikovo srečanje, Eva Nina Lampič, režiserka, in Marina Uželac s Slovenske filantropije.

 

Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec

Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio

Sočasno predvajanje: Radio MARŠ

Medijska podpora: Radio Študent

 

Režiser: Žiga Divjak

Pomoč pri raziskavi: Maja Ava Žiberna

Oblikovanje videa: Domen Martinčič

Oblikovanje zvoka: Iztok Drabik Jug

Oblikovalec svetlobe: David Orešič

Svetovalka za kostumografijo: Slavica Janošević

Svetovalka za jezik: Mateja Dremelj

Producentka: Tina Dobnik

Produkcija: Nova pošta (Slovensko mladinsko gledališče, Zavod Maska)

Na videu: Sajjad Ahmadi, Ojolan Alothman, Sayed Mahdi Hashemi, Erfan Gulzari, Omid Moradi, Majid Tahiri

Igrajo: Iztok Drabik Jug, Alja Kapun, Katarina Stegnar, Vito Weis, Gregor Zorc

 

  1. 2. 2016 ravnateljico dijaškega doma Kranj nenapovedano obiščeta podžupan in vodja službe za zaščito Mestne občine Kranj. Kako bomo to preprečili? Kako bomo to preprečili? Preprečili kaj? To, da bi v dijaški dom prišli mladoletni prosilci za azil, ali to, da bi bili starši dijakov proti?

ABONMA BORŠTNIK – TEROR

V vsaki od desetih epizod serije Abonma Borštnik v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 53. Festivala Borštnikovo srečanje.
Teror spremljajo: Nika Bezeljak, režiserka, Zala Dobovšek, selektorica 53. Festivala Borštnikovo srečanje, Minca Lorenci, igralka, Borut Mihurko, odvetnik, in Nika Švab, dramaturginja.

Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec
Tehnična podpora: Boštjan Eržen, studio Youreup radia
Sočasno predvajanje: Radio MARŠ
Medijska podpora: Radio Študent

Ferdinand von Schirach: Teror
Prešernovo gledališče Kranj
Prevajalec: Jaša Drnovšek
Režiser: Eduard Miller
Dramaturginja: Žanina Mirčevska
Scenograf: Branko Hojnik
Kostumografka: Jelena Proković
Avtor videa: Anej Tutta
Izbor glasbe: Eduard Miller
Lektorica: Maja Cerar
Oblikovalec maske: Matej Pajntar
Oblikovalec luči: Bojan Hudernik
Asistentka kostumografke: Nina Prelovšek
Igrajo: Borut Veselko, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Darja Reichman, Peter Musevski, Vesna Slapar, Ciril Roblek, Judita Polak k. g.

Kako se odločati o stvareh, ki niso črno-bele in glede katerih ni enostavno zavzeti stališča? Teror je drama o vojaškem pilotu Larsu Kochu, ki je sestrelil ugrabljeno potniško letalo in ubil 164 nedolžnih potnikov, ker je hotel rešiti 70.000 ljudi na stadionu Allianz Arena v Münchnu, kamor je ugrabitelj nameraval strmoglaviti letalo. Drama se dogaja v sodni dvorani, v kateri so poleg vojaškega pilota Larsa Kocha (obtoženega za smrt 164 potnikov na letalu) tudi predsednik sodišča, branilec, državna tožilka in dve priči ter seveda tudi gledalci, ki morajo tokrat prevzeti vlogo porotnikov: z glasovanjem odločajo o pilotovi krivdi oziroma nedolžnosti. Med sodnim procesom proti pilotu Larsu Kochu se namreč izkaže, da se je po lastni presoji odločil za manjše število žrtev na račun večjega števila na nogometnem stadionu, kar pa seveda sproža etična vprašanja – koliko pravzaprav šteje življenje posameznika? Ali je bolje sestreliti letalo s 164 potniki, da se izognemo smrti 70.000 ljudi na nogometnem stadionu? Ali bi pilot sestrelil letalo tudi, če bi bila na krovu njegova družina? Dilema, ki jo sprožajo drama in njene uprizoritve, je etična dilema “nemogoče odločitve”, kako se odločati v skrajnih primerih terorističnih akcij. Obtoženi pilot Lars Koch se je namreč moral v hipu odločiti, kako rešiti situacijo in koga žrtvovati.

ABONMA BORŠTNIK – SKUPAJ

V vsaki od desetih epizod serije Abonma Borštnik v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 53. Festivala Borštnikovo srečanje.
Skupaj spremljajo: Lina Akif, študentka igre, Maja Arzenšek, zdravnica in plesalka, Nika Bezeljak, režiserka, Zala Dobovšek, selektorica 53. Festivala Borštnikovo srečanje, Eva Nina Lampič, režiserka, Timotej Novaković, študent igre, in Nika Švab, dramaturginja.

Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec
Tehnična podpora: Boštjan Eržen, studio Youreup radia
Sočasno predvajanje: Radio MARŠ
Medijska podpora: Radio Študent

Skupaj
Via Negativa in Pekinpah v koprodukciji s Centrom urbane kulture Kino Šiška
Avtorji: Leja Jurišić in Marko Mandić v sodelovanju z režiserjem Bojanom Jablanovcem in pisko Semiro Osmanagić
Glasba: vsakokratni izbor glasbe iz arzenala svetovne in domače pop glasbe, predvajane v naključnem vrstnem redu računalniškega algoritma
Tehnični vodja: Igor Remeta
Tehnična postavitev: Andrej Petrovčič (luč), Jure Vlahovič (zvok), Matej Marinček (video)
Producenta: Žiga Predan in Špela Trošt
Avtorica videa: Hana Vodeb

Danes smo priča neznosni inflaciji performativnosti. Utapljamo se v vseprisotnosti in mediatizaciji vsega. Hitro najdemo razloge, kaj nam je skupno, toda (skoraj) z ničimer več (za dolgo) ne zdržimo skupaj. “Skupaj” zahteva investicijo, ki smo jo vedno teže pripravljeni plačati. “Skupaj” je površina, na kateri stalno drsi – bolj ko skupnost želimo formalizirati, večja praznina začne zevati v skupnem. Za politiko nerazrešljiva težava, za performans večni ideal.
Performerski dvojec Jurišić-Mandić, v sodelovanju z režiserjem Bojanom Jablanovcem in pisko Semiro Osmanagić, se ukvarja z idealom performansa in nerazrešljivo težavo politike: Kaj pomeni biti skupaj in kako biti skupaj. Marko in Leja to vprašanje obračata vase: zakaj hočem biti skupaj, kako vzdržati skupaj, kaj narediti (s sabo), da bo “skupaj” realizacija presežka (mene), kako se izmakniti hierarhiji moči … In kako ta “skupaj” vzpostaviti v performativnem času in prostoru gledalca. “Skupaj” je neko mitično mesto zlitja, ki posameznika “zaceli” z drugim. Za to potrebujeta čas. Pogled tretjega, ki išče svoj prostor v skupnem, vstopa v performans skozi misli Semire Osmanagić, ki z besedo interpretira in pritiska na nevidne kljuke nevidnih vrat v “skupaj”.