ABONMA BORŠTNIK 2019 : POROČILO SELEKTORJA


Za izbor predstav na Borštnikovem srečanju že nekaj časa velja, da je razumljen kot avtorsko dejanje aktualnega selektorja. To dejstvo je do neke mere olajšalo mojo odločitev, da sprejmem povabilo k letošnji selekciji. Seveda z zavestjo, da vsaka svoboda – tudi avtorska – pomeni odgovornost. Osrednji nacionalni gledališki festival namreč ni samo pregled najzanimivejših, kakovostnih in presežnih gledaliških dogodkov pretekle sezone, ampak ima tudi tekmovalni naboj. Tu se pojavi zanimivo vprašanje: če gre za tekmo, kakšna so potem pravila? Kdo lahko sodeluje, kaj se primerja, v čem se tekmuje? Čeprav pravilnik Borštnikovega srečanja to do neke mere ureja, ostaja vprašanje v resnici odprto. In med drugim opozarja, da je sodobno gledališče postalo široka paleta scenskih praks, kjer stvari niso samo dobre in slabe, ampak predvsem tudi različne. Težko primerljive. Zato se zavedam, da je ne samo pravica, ampak tudi dolžnost aktualnega selektorja, da postavi jasne kriterije za tekmovalni spored. Kriteriji se seveda spreminjajo, kot se spreminjata mera in okus vsakokratne selekcije. Na drugi strani se ni odveč zavedati, da je tekmovanje v polju umetnosti zmeraj problematično in da gledališče ni matematika. Predvsem pa je bila umetnost vedno tudi kršenje zakonov in pravil. Zato je potrebno na festival gledati kot na celoto. Menim, da je vsaka predstava, ki se uvrsti na Festival Borštnikovo srečanje, v svojem pomenu festivalska predstava; ne glede na to, v kateri program je umeščena.

Moja selektorska agenda temelji na treh osnovnih in med seboj povezanih kategorijah. Imenujem jih igra, mišljenje in uprizarjanje. Tako v tekmovalni plan letošnjega festivala izbiram teater, ki svoj ustvarjalni napor povezuje z gledališko igro. Ta moja odločitev ni brez zveze z osebnostjo, po kateri nosita ime festival in prestižno priznanje. Gledališka igra se spreminja, razvija in je danes seveda drugačna kot nekoč. Tudi gledališki festivali so različni – težko pa si predstavljam Borštnikovo srečanje, ki bi izgubilo interes za igro, igralca in vrhunske dosežke v sodobni igralski umetnosti.

Hkrati je zame vznemirljivo in kvalitetno gledališče vedno tudi prostor mišljenja. Predvsem gledališkega mišljenja, kar pomeni, da se neka misel zmore uprizoriti v sebi lastnem, ko-genialnem gledališkem jeziku. Za oboje namreč gre: za mišljenje in za uprizarjanje. Gledališče brez misli je prazno in gledališče, ki samo misli, je neučinkovito. Kot gledališče. Samo uprizoritev lahko v gledališkem polju utemelji sleherno misel, koncept in intelektualni napor. Prosto po Heglu bi lahko rekel, da ideja, ki mora od zunaj kazati sama nase, ne stoji kot ideja, ki se zmore prikazati. Ta misel ni brez pomena za moje razumevanje in vrednotenje gledališke umetnosti. Ustvarjalne procese v sodobnem gledališču nedvomno usmerja gledališka režija. Njene inovativnosti pa ni brez tveganja: tisti, ki se boji napake, ne bo nikoli našel nič novega. Bil sem pozoren na predstave, ki so bile v tem smislu pogumne. Ne glede na to, v čem je ideja in kaj je glavni smoter gledališke predstave – izvirna interpretacija dramske partiture, angažiran odnos do družbene stvarnosti, iskanje čiste gledališke norosti in poezije in tako dalje –, vedno mora njena misel na koncu ujeti tudi svoj gledališki smisel.

In končno, vse je mogoče uprizoriti na dva načina: zanimivo in nezanimivo. Če sem po teh kriterijih moral izbirati med več enakovrednimi predstavami, sem se – v skladu s svojo avtorsko svobodo – odločal za tiste predstave, ki so se mi zdele uprizorjene na zanimivejši način.

Znotraj tega okvira moj izbor prinaša zelo drugačne in raznovrstne predstave. Za tekmovalni program na nacionalni ravni se mi je zdelo produktivno, da se sooči med seboj več različnih gledaliških poetik. Seveda ob upoštevanju, da teatri delajo iz zelo neenakih izhodišč in produkcijskih obsegov. Ni mi šlo za revijo enega, ampak za soočenje različnega. Šlo mi je za ustvarjalno polemiko med različnimi uprizoritvenimi koncepti, estetikami in strategijami. Ki pa so me prepričali tudi na objektivni ravni – ne glede na to, ali je katera od izbranih predstav nekoliko bliže mojemu zasebnemu gledališkemu okusu. Tudi zato se bo letos v dvanajstih uprizoritvah predstavilo enajst različnih režijskih poetik. Prav tako sem vesel, da sem lahko v izbor nacionalnega gledališkega festivala med drugim uvrstil tudi zanimive uprizoritve novih slovenskih besedil. V časih postmoderne reciklaže starega in že videnega se mi zdi izvirno pisanje za teater transfuzija sveže krvi v telo in duha aktualnih scenskih praks. In to nič manj važna, kot jo prinašajo inovativne izvedbe vrhunske klasične dramske literature. In tudi njeni prevodi. V tej zvezi se mi zdi na primer nov prevod tako zahtevnega avtorja, kot je Shakespeare, že sam po sebi dogodek, vreden pozornosti. Čeprav hkrati opažam, da ima takšno dejanje v domačem gledališkem in sploh medijskem prostoru danes manj odmevnosti in refleksije kot katera koli scenska improvizacija.

Verjamem, da je pred vami vznemirljiv in polnokrven gledališki festival, ki bo med drugim izpričal, da so sodobni gledališki ustvarjalci v dobri kondiciji. Včasih tudi v vrhunski. Menim, da je ob vseh aktualnih težavah in problemih, v katerih se ne nahajajo samo gledališča, ampak sodobna kultura in umetnost na sploh, to treba poudariti. Seveda ta poudarek ne izključuje kritične samorefleksije, ki mora problematizirati preživete vzorce kulturnopolitičnih samoumevnosti. Ampak če kje, je reforma potrebna v tem, da se prekine, ustavi – predvsem pa poenostavi – pretirana birokratizacija, ki vedno bolj duši agilnost in umetniško ambicioznost slovenskih gledališč. Nelogična birokracija teatre vedno bolj sili v to, da se morajo bolj kot s produkcijo žive gledališke umetnosti, kar je njihov edini namen in smisel, ukvarjati s seboj in z za gledališče absurdnimi predpisi. Vsakomur je jasno, da kar je dobro za muzeje, ni nujno dobro za teater – pa vendar vsi delajo po isti zakonodaji. Reforme so potrebne, vendar premišljene, da se z vodo vred ne odplakne tudi otroka.

Zakaj premišljene? Zato ker ni nobenega dvoma, da je slovenski teater po nadarjenosti, ustvarjalnem mišljenju, včasih pa tudi po uprizoritvenih standardih visoko znotraj sodobne evropske gledališke produkcije. In da hkrati ni nobene garancije, da bo tako tudi ostalo. Čeprav se danes pogovarjamo o nacionalnem festivalu, je treba jasno povedati, da slovensko gledališče in dramatika že vrsto let doživljata sijajne in odmevne uspehe po vsem svetu. Zato si osebno želim, da bi bil čas letošnjega festivala tudi čas gledališke samozavesti. Lahko imamo različna mnenja o tem, ali umetnost lahko spreminja svet, ni pa nobenega dvoma, da ga dela bolj človeškega. Kar v času, ki ga živimo, ni nepomembno.

 

Matjaž Zupančič, selektor tekmovalnega programa 54. FBS