ODZIVI IN REFLEKSIJE : KAKŠEN MONOLOG! KAKŠEN GOL!


Zala Dobovšek

neodvisni.art , 28. 10. 2019

 

Leta 2018 je vzniknila prva epizoda v sklopu podcastov Abonma, in sicer Abonma Borštnik, ki je v obliki serije desetih oddaj (podcastov) komentiral predstave, »kot bi komentirali športni dogodek«. V naslednjem letu sta sledili še različici Abonma TSD in Abonma Bienale. Projekt, ki v realnem času trajanja opisuje in komentira predstave, je prinesel nov format recepcije uprizoritvenih praks, drugačno razumevanje refleksije in predvsem hibridno preigravanje raznolikih oblik spremljanja umetniških dogodkov. V svojem konceptu projekt skriva tudi rahlo zabrisan, a pomemben nagib, da komentira »tekmovalne« festivalske predstave, torej deluje s subverzivnim pridihom, a tudi z lucidno distanco, s čimer namiguje na dvojno plast tekmovalnega in športnega. Prva je v sami obliki sprotnega športnega poročanja dogajanja, druga v medtekmovalnosti posamičnih predstav znotraj določenega festivala. Naj bo šport ali gledališče, vedno imamo opravka z institucionaliziranim formatom delovanja, v katerem sta naravna in družbena selekcija vselej prisotni. Vrhunske umetnice in umetniki, vrhunski športniki in športnice ter prvaki in prvakinje so označbe, ki sporočajo, da sta tako šport kot gledališče oblika tekmovanja in tudi tekmovalnosti. Tekme, festivali, kvalifikacije, natečaji – na koncu vedno potrebujemo »konstruirana« tekmovanja, da znamo in zmoremo ovrednotiti in umestiti sebe v sedanji trenutek ter druge v zgodovino.

Le na prvi pogled se zdi, da gre pri športu in gledališču za primerjavo dveh kontrastnih panog, na videz popolnoma različnih družbenih in družabnih disciplin. Teza o njuni nezdružljivosti je seveda zmotna, saj gre pri zlitju športa in umetnosti mnogokrat za stik dveh področij, ki v sebi nosita sorodne aplikativnosti, ujemajoče se vzroke in učinke. Priporočljiva dramatična napetost je vsekakor ena izmed njunih temeljnih povezovalnih značilnosti. Tekme in tekmovanja imajo, čeprav niso umetniška dela, urejeno enotnost s formo Aristotelove »kompleksne drame« (Anthony D. Buckley). Da pa ne bi prehitro in enoplastno delali zaključkov, zapišimo še tezo Bertolta Brechta, ki se je v svojih družbenokritičnih teorijah pogosto skliceval na boks kot prav posebno panogo v povezovanju z umetnostjo: »Gledališče potrebuje več dobrega športa – šport kot idealni vzorni model novemu, nearistotelskemu gledališču.«

Lev Kreft, med drugim izvrsten analitik filozofskega vpogleda v estetiko športa (Levi horog: filozofija športa v osmih esejih, 2011), pravi, da je treba instinkt za estetsko v športu povezati s karakteristiko, ki je prisotna v vseh oblikah športa – to je dramatičnost. Pri čemer je vedno prisotna, predvsem pa nujna tudi spektakelska razsežnost (primerjava športnega dogodka z dramo, hepeningom, ritualom, performansom) ter povezovalni učinek med avditorijem in areno. Značilnost športa je, da je to na pol fikcijska umetnost, kar ga tudi strukturno razlikuje od gledališča, v katerem nas nenadni vdori realnega »zmotijo«. Druži ju tudi skupna navzočnost komponente lepega, ki se zadržuje v športnem (tekmovalnem) in umetniškem aktu ter jima pogosto pripiše tako rekoč enakovredno estetsko privlačnost v opazovanju. Tako šport kot umetnost nemalokrat pomagata realizirati načela ugodja, to pa je pomemben del kulture obeh in s tem njun ideološki konstrukt. Sorodnost med športom in umetnostjo se kaže tudi na povsem praktični ravni. Za optimalne dosežke morajo tako športniki/športnice kot umetnice/umetniki (plesalci/plesalke seveda toliko bolj), vsak na svojem področju udejstvovanja, žrtvovati ogromno časa, energije, vadbe in mentalno-fizičnega napora. Svoj poklic morajo živeti in izživeti. Gre za vojaško disciplino, ki se skriva onstran javnega dogodka (tekme oziroma predstave). Potrebno je temeljito negovanje osebnega razvoja, nenehna želja po napredku, pa tudi priznavanju, prilagajanju, a hkratnem individualnem obstoju. Telo v izvrstni formi, pripravljeno na »bitko«, je toliko bolj na preizkušnji v gledališkem okolju, saj je trenirano telo pogosto le eden od pogojev za (samo)realizacijo ideje. Izklesanost tega telesa naj bi hodila vštric tudi z izostrenostjo misli in refleksije.

Če izkustvu gledališke predstave odvzamemo živo prisotnost, jo oropamo temeljnega eliksirja in bistva neposrednosti, na kateri temelji njen fundamentalni učinek. Sočasnost dveh navzočnosti (izvajalske ekipe in občinstva) v istem prostoru, kjer prva izvaja in druga opazuje (mestoma sodeluje), vzpostavlja njuno ultimativno zavezništvo v času in vzporedno izkustvo, ki se medsebojno oplaja, hrani in dráži. Če spodmaknemo to ultimativno relacijo – in tokratni podcasti naredijo prav to –, zazeva nek drug, nov prostor, ustvari se konstruktivna praznina, ki kliče po novi zapolnitvi »vmesnega prostora«, da bi ta nadomestil, prerodil in izzval drugačen odnos med dogodkom in njegovo recepcijo. Podcasti ponujajo vsaj dva načina distribucije k ciljnemu občinstvu; lahko temeljijo le na govornem/opisnem spektru interpretacije, druge možnosti pa bi ponudile tudi sočasno (vizualno) spremljanje predstave in sprotno poslušanje komentarjev, skratka, nekakšen streaming,večdimenzionalno pretočnost. Ker so podcasti do zdaj bili zasnovani po prvem principu, je bil učinek optimalnega »prerisa predstave« zagotovo težje dosegljiv, saj sta bila vizualna podoba in pogled kot tak poslušalkam ter poslušalcem onemogočena, a ravno ta deprivacija je zahtevala večji angažma po čim učinkovitejšem sprotnem komentiranju, ki bi nekako »nadomestil« siceršnjo ustaljeno izkušnjo gledališke predstave. Pri tem seveda ne gre za iskanje substitutov, še manj za nižanje vrednosti živemu dogodku, predvsem gre za preigravanje obstoječih formatov spremljanja predstave. Oziroma gre pač za igro. Izraz igra je le še eden izmed osupljivih fenomenov slovenščine, ki prek jezikovne antropologije nehote in nevede »enači« športno (game) in gledališko (play) igro.

Izkušnja tako sodelovanja kot poslušanja podcastov je zabavna, a tudi naporna. Spremljati večurno (tudi 10-urno, da) predstavo v obliki športnega komentiranja, pri čemer nenadoma vsak korak, gib, beseda, luč in predmet lahko dobijo svoj absolutni fokus, se sliši izzivalno in razvedrilno, a samo početje je v resnici zahtevno. Ne le ubesediti, temveč izkustveno rekonstruirati je treba odrske odnose, napetosti, preobrate. In kar je najtežje – artikulirati atmosfero. Tisto komponento, v naravi katere sta ključni subjektivna intima in neposrednost doživljanja. Prenos telesne izkušnje v besedo ali zapis je tako ali tako »večni paradoks« (z njim se vsakič znova spopadajo tudi kritiški opisi), ki potrjuje, kako kompleksno in bogato je vsako gledališko izkustvo, če ga le opazujemo senzibilno in kritično. Dobro in atraktivno »športno komentiranje gledaliških predstav« v resnici zahteva obilo znanja, odzivnosti, povezovanja, natančnosti in humorja, pa vpogledov v zakulisje, morda celo v zasebnost nastopajočih, saj so prav »useless trivia« trenutki tisti, s katerimi operira tudi športno komentiranje, ko zmanjka »prave vsebine«, ko v areni ni dramatičnosti, konfliktov in vrhuncev. Športu včasih vseeno zavidamo njegovo konkretnost in neovrgljive zaključke, rezultate, ki so nedvoumni in stvarni, ki niso stvar interpretacije, ampak dejstev. Na tem mestu se šele začne premišljevanje o tem, kaj v neki predstavi pomeni uspeh, kaj je njen gol, penale, as, knock-out, šah-mat ... Če natančno pogledamo, bomo vse te parametre nedvomno uzrli tudi v gledališču. A kljub vsemu pri nas »enakega rezultata« ne bo nikoli. Šport ima na koncu piko, gledališče dvopičje.