ODZIVI IN REFLEKSIJE : VSE MUČENOSTI MUČENICE


Melita Forstnerič Hajnšek

Večer, 28. 12. 2018, gledališka kritika

 

Kolektiv Abonma so Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof inAleš Zorec. Delujejo na Intimnem odru GT22. Projekt Abonma je njihovo kolektivno umetniško dejanje v nadaljevanjih. Zamislili so si ga kot redek, drugačen vpogled v naš teater, v proces ustvarjanja, v tisto najmanj javno prezentno delo, ki ga pri končnem produktu skorajda ne upoštevamo. Avtorji Abonmaja na novo uprizarjajo že obstoječe gledališke predstave iz repertoarjev institucionalnih gledaliških hiš. Igralka Minca Lorenci se je lotila razstavljanja in rekonstruiranja predstave Mariusa von Mayenburga Mučenik v režiji Borisa Kobala iz repertoarja SLG Celje v sezoni 2017/18. Mučenica Mince Lorenci je druga v seriji epizod Abonmaja. Prva je bila Micka Luke Martina Škofa o uprizoritvi Županova Micka v ljubljanski Drami. Avtorji Abonmaja so na Intimnem odru GT22 skupaj s publiko – na sposojeni originalni scenografiji (Urša Vidic), skozi perspektivo nenaslovne vloge – "razstavili" uprizoritev Mučenik. Predstava, ki razpira vprašanje vzgoje v sodobni družbi in odnosa do vere, je doživela mlačne kritike, igralska ekipa v njej (vsaj dvojica navzočih v Mučenici, ob Lorencijevi še Blaž Dolenc) je trpela, kot razberemo tudi iz izpovedi igralke v neglavni vlogi predstave.

Mučenik je večplastna drama, ki norost in strast pubertete izenači z norostjo in strastjo verskega fanatizma in ekstremizma, kjer fundamentalizem trči v strpnost in politično korektnost, kjer provokacija sproži neslutene posledice. Je Benjamin mučenik, spreten provokator, osamljen adolescent? Provokativna, komična in ostra igra o nevarnih pasteh vseh skrajnosti današnjega časa. Tako so zapisali v SLG Celje.

Izpoved in razkritje procesa ter izplena predstave skozi oči igralke, predvsem pa nemoč ob sicer (tudi po njenem) odličnem dramskem besedilu in evidentno slabem vodenju režiserja, "čeprav je bil simpatičen pri študiju", kot zvemo, sta zanimiv poskus drugačnega zrtja v zaodrje, v predfaze predstave. Ker so tovrstni postopki silno redki danes, je zagotovo kot zamisel zanimivo. In nemoč igralcev ob delu vsega usmiljenja vredna. Trdovratna profesionalna vera igralke in upanje, da bo vendarle iz napora in poštenega osebnega angažmaja nekaj že nastalo, nas gane. In ji empatično verjamemo. Ampak ... Izpeljave Mučenika so v marsičem težavne in recepcija obtežena z mnogimi dvomi. Gledalec prihaja na sceno Intimnega odra, v bazen, tistega iz realne predstave v SLG. Za temno zaveso bolj sliši kot vidi glavno protagonistko. Videti je kot vaja, ogrevanje, tudi po kostumu sodeč. Na dveh ekranih interaktivno spremljamo njeno dvanajstsezonsko "poklicno zgodbo", ki jo izpisuje v dialogu z njo Nika Bezeljak na laptopu za publiko. Na drugem ekranu pa so prizori iz predstave v SLG, med drugim tudi video o Minčinem obupanem iskanju rekvizitov za eno od repriz na enem od gostovanj predstave. Duhovita pripoved o čisto preprostih stiskah igralcev kadilcev v celjskem teatru je vmes, pa prizor iz predstave nam privošči, ki uteleša igralkino nelagodje, mučeništvo; menda je petje njena največja muka. In na koncu živa, poljubna debata z gledalci - o vsem. Med drugim iz publike padejo tudi žaljivke režiserju, ki bi bile seveda bolj poštene, če bi bil prisoten. Za umetniško vodstvo SLG je očitno dovolj dober kot režiser in kot pisec, v letošnji sezoni so uprizorili tudi njegovo komedijo Profesionalci espe. Trčimo ob principe umetniškega vodenja sploh, ob koncept in avtoritarnost, kompetentnost le-tega, ki pa so lahko material za kako drugo zgodbo/predstavo najbrž.

Razpeti med Mučenikom in Mučenico imamo več problemov, kot jih je predstavica najbrž hotela razpreti. S sicer čisto korektnim namenom. Prvič je problem z odsotnostjo režiserja, ob kateri celo igralka čuti nelagodje, pa hkrati prizna, da bi Mučenico težko izpeljala, če bi bil "Kobal v dvorani". Drugič je čudna in težko razumljiva očitna pasivnost igralcev v procesu dela in tretjič se sprašujemo o etičnosti takega početja. Ok, celjska predstava je bila slaba, to razumemo, a če smo pri nečem soudeleženi in pristajamo na večino pogojev, ki nam jih vsiljujejo drugi, imamo pravico post festum, s kritično distanco razsojati o delu in rezultatu? In to v odsotnosti najodgovornejših, tistih, ki bi se lahko branili ali vsaj argumentirali svoj del? Vsaj umetniško vodjo Tino Kosi, ki odloča o kastih in je očitno izbrala tudi spornega režiserja, bi pričakovali zraven. Potem bi imeli res pravo kritično analizo vsega. In še nekaj mučnega ne morem spregledati: udeleženi, zaposleni v nacionalnih institucijah (no, vsaj nekateri ključni, sodelujoči v GT22), v kontekstu neinstitucionalnih, off prostorov kritizirajo institucije, ki jim dajejo kruh. Tudi to nekoliko zaudarja, četudi gre za nekake alternativne prostore. Zakaj pa procesov še v fazi nastajanja, če v njih tako trpijo, ne zapustijo, ne zavrnejo vloge, če se z interpretacijo režiserja ne strinjajo? Težko pristanem na tak sužnjelastniški odnos.

Predvsem se po Mučenici vsiljuje mučno vprašanje, kaj pridobimo s takimi enosmernimi (samo)spraševanji. Vonj po kloru v zraku je sicer dobra sinestetiča "odrska" finta Mučenice, a zoprn okus po kloru in nelagodje ostaneta še dolgo potem.