Vrvica, ki je rešila svet


O predstavi

Vstopnina je kulturni evro.

Predstava Vrvica, ki je rešila svet obuja tradicionalni način pripovedovanja zgodb z vrvico. Pripoved izhaja iz bogate inuitske mitologije in otroke popelje od nastanka sveta pa do danes. Kot mnoga druga, so tudi inuitska in nekatera druga avtohtona severnoameriška ljudstva ljudstva poznala tradicijo pripovedovanja zgodb, mitov in legend. Njihova posebnost pa je, da so pripoved spremljali s t.i. podobami iz vrvic. S pomočjo teh podob oz. figur so ilustrirali določene elemente ali izpostavljali pomembna mesta ali krasili pripoved in ji dodajali poseben vizualni in doživljajski element, saj so lahko tudi poslušalci spremljali zgodbo z lastnimi figurami iz vrvice.

Figure iz vrvic so ene najstarejših in najbolj razširjenih človeških iger. Izpričane so skoraj v vseh avtohtonih kulturah na svetu. Uporabljali so jih kot zabavno družabno igro, za pripovedovanje zgodb, pa tudi za prerokovanje in napovedovanje prihodnosti. Tudi pri nas poznamo igro po imenu mačja zibka, ki so se jo včasih igrali otroci, danes pa, tako kot toliko drugih tradicionalnih iger in kratkočasij, izginja.

Za izhodišče predstava uporablja inuitski mit o bitju Qalupalic. Qalupalici so bile neke vrste morskih deklic, ženske pošasti z zeleno kožo in dolgimi kremplji, ki so odnašale neubogljive otroke. Če otrok ni ubogal staršev, naj se drži pri naselju in je zašel preblizu morske obale ali navrtanih lukenj v ledu, skozi katere so Inuiti lovili ribe, je iz morja prišla Qalupalic in jih odnesla s seboj pod vodo. Po legendi so se Qalupalic hranile z mladostjo svojih žrtev, da so se tako ohranjale mlade. Qalupalic so seveda utelešenje strahu pred neznanim, pred nevarnostmi, ki prežijo onkraj znanega, domačnega sveta. A če jih navežemo na današnji čas, ko se zaradi segrevanja večni led na severu topi, poka in kruši, s tem pa Qalupalicom daje vse širši manevrski prostor, v tem pogledu postanejo metaforo za najedanje in uničevanje zemlje, ki vse bolj ogroža nas same.

V različici legende o Qalupalicu, ki je uporabljena v predstavi, bodo ta bitja potemtakem poosebljala slabo stran napredka in globalizacije, ki povzroča razpad tradicionalnih človeških skupnosti in grozečo okoljsko katastrofo. Prek zgodbe ustvarjalci gledalce osveščajo o posledicah uničevanja okolja in jih spodbujajo k razmisleku o tem, kaj lahko mi sami kot posamezniki in kot družbena bitja naredimo za okolje. S tem predstava prispeva k razvoju kritičnega mišljenja že pri najmlajših gledalcih, pa tudi k razvoju občutka za okoljsko osveščenost in družbeno odgovornost. Eno najpomembnejših sporočil Vrvice, ki je rešila svet, je, da smo v današnjem globaliziranem svetu vsi povezani kot z (nevidno) vrvico, zato ima vse, kar naredimo, posledice za ves svet in vse ljudi na njem. Zato moramo dobro premisliti, kako bomo živeli svoja življenja, da bodo tudi naši zanamci lahko.

Kolofon

Režiser in avtor besedila: Jaka Andrej Vojevec
Izvajalci: Barbara Polajnar, Jaka Andrej Vojevec in Danijela Zajc ali Jan Podbrežnik
Dramaturginja: Urša Adamič
Oblikovalka: Urša Rahne
Stiki z javnostjo: Anamarija Nađ
Stiki z mediji: Jelka Šutej Adamič
Produkcija: Kulturno umetniško društvo Transformator, Barbara Polajnar
Soorganizatorji: Moment Maribor, Zavod Mars Maribor, Pekarna Magdalenske Mreže
Financerji: Mestna občina Maribor, JSKD, Mestna občina Ljubljana

Galerija