Brina

Predstava Brina se ukvarja s specifičnim emancipatornim momentom slovenskega sodobnega plesa v obdobju druge svetovne vojne, katerega nosilka je slovenska plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja Marta Paulin s partizanskim imenom Brina. Pred vojno se je šolala pri Meti Vidmar, ki je v Ljubljani leta 1930 ustanovila plesno šolo po metodi Mary Wigman. Bila je aktivna udeleženka NOB in ena od članic kulturniške skupine, ki je delovala v XIV. diviziji, za borce in lokalno prebivalstvo pa je na raznih prireditvah izvajala improvizacijske plesne točke. V medvojnem času se je umetniško in osebno povezala s Karlom Destovnikom–Kajuhom. Po vojni se je morala zaradi pomrznjenih prstov na nogah odpovedati aktivnemu plesnemu ustvarjanju in je delovala kot pedagoginja in publicistka.

»Ko sem kot plesalka stala sama med množico borcev z zavestjo, da bom zmogla s svojim plesnim darom in s šibkim telesom izpovedati, kar nas je družilo, da bom zmogla obvladati tudi neizmerni naravni prostor, sem čutila v nogah moč, ko sem teptala trda zemeljska tla. V našem primeru ni šlo za tako imenovani ‘balet’ v širšem pomenu besede, temveč za več: šlo je za plesni izraz, ki je ukoreninjen v domačih tleh, za človekovo udeležbo pri samem zgodovinskem dogajanju svojega naroda. Za udeležbo v osvobodilnem boju ljudstva, ki ne pozna obupa, ki se zaveda svoje moči in svojega poslanstva. Ples poziva na boj, v boju zmaguje; razveže se v radost: zaradi bojevanja, zaradi prestanih naporov, zaradi moči, zaradi samega zgodovinskega dejanja.«
– Marta Paulin–Brina

V predstavi so uporabljene fotografije Jožeta Petka in fotografija neznanega avtorja, ki jih hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije ter avdio posnetek pričevanja Marte Paulin-Brine iz arhiva RTV Slovenija.