Mirka, Živka in Dadakice

Mirka, Živka in Dadakice je zgodba o Georgeu in Emilu, ki opazujeta race. Te poskušajo vzleteti, oditi, pobegniti in zapustiti svoje (jugoslovanske) korenine. V furioznem ritmu igralki preskakujeta med različnimi liki oziroma jugoslovanskimi jeziki, obarvanimi z lokalnimi narečji, hkrati pa v beckettovski interakciji dialoga, zvoka in giba poskušata prikazati tok odtujenosti in povezanosti. Vmes udarita po snobizmu in elitizmu v umetniških sferah ter nasujeta nekaj aktualnih sporočil o ekologiji in življenjski filozofiji, ki med občinstvom odmevajo potem, ko je že davno padel zastor.

Predstava je posvečena ameriškemu piscu gledaliških in filmskih scenarijev Davidu Mametu in njegovemu delu Variacije na temo divjih rac. Izpostavlja spoštovanje narave, sožitje z živalmi in rastlinami, individualizem skozi prizmo kolektivizma. S prstom kaže na problem medčloveških odnosov, ekologije in ozaveščanja.